Keratokonus je napredujoča očesna bolezen, pri kateri se roženica, ki običajno ohranja kupolasto obliko, tanjša in postane nepravilne, stožčaste oblike. Ta sprememba v obliki povzroči popačen in zamegljen vid, saj se svetlobni žarki ne morejo pravilno izostriti na mrežnici. Keratokonus običajno prizadene obe očesi, vendar se lahko stopnja in/ali napredovanje bolezni razlikuje med očesoma. Bolezen se najpogosteje pojavi med odraščanjem in napreduje do zgodnje odrasle dobe, možne pa so izjeme (keratokonus lahko napreduje tudi po 40. letu starosti). Čeprav je natančen vzrok neznan, naj bi bile za pojav bolezni odgovorne genetske predispozicije in okolijski dejavniki, kot je drgnjenj / mencanje oči.

Keratokonus lahko močno vpliva na kakovost vida in povzroča simptome, kot so zamegljen vid, povečana občutljivost na svetlobo ter hitro spreminjajoča se dioptrija. Zgodnja diagnoza in ustrezno zdravljenje lahko pomagata upočasniti napredovanje bolezni ter izboljšata kakovost življenja posameznikov s tem stanjem.

Keratokonus simptomi so lahko v zgodnjih fazah bolezni precej subtilni, vendar postanejo očitnejši z napredovanjem bolezni. Bolniki opazijo postopno slabšanje vidne ostrine, bleščanje, bolj izrazite, deformirane sije okoli virov svetlobe. Oko pogosto srbi. Tipično je eno oko bolj prizadeto kot drugo (asimetrija). Zaradi nepravilne oblike roženice se pojavi nepravilni (iregularni) astigmatizem. Žarki se tako pri prehodu skozi roženico razpršijo (ne padejo v žarišče). Slika postane neostra.

Najpogostejši simptomi vključujejo:

• Zamegljen ali popačen vid: Vid postane popačen zaradi nepravilne oblike roženice, kar povzroči nepravilen odklon svetlobe.
• Pogoste spremembe vida: Potreba po pogostih spremembah dioptrije ali očal je pogost znak keratokonusa, saj se oblika roženice nenehno spreminja.
• Občutljivost na svetlobo: Pacienti z keratokonusom lahko postanejo bolj občutljivi na močno svetlobo ali bleščanje.
• Dvojni vid ali vidne sence: Zaradi popačenja vida lahko bolniki vidijo dvojno ali opazijo sence okrog predmetov.
• Težave pri nočni vožnji: Nočni vid je pogosto moten, kar povzroča težave pri vožnji.

Z napredovanjem bolezni postanejo simptomi hujši, v naprednih fazah pa običajni pripomočki za izboljšanje vida, kot so očala ali mehke kontaktne leče, morda ne bodo več učinkoviti.

Roženica lahko na začetku bolezni tudi pod mikroskopom izgleda popolnoma normalno. Kasneje, ko bolezen napreduje, se opazijo črtaste zgostitve v roženici (Vogtove strije) in bolj izrazita (pogosteje kot pri zdravi populaciji) postane mreža roženičnih živcev. Z napredovanjem bočenja roženice se tudi klinično opazi stožčasta oblika roženice (pri pogledu navzdol – Munsonov znak) in nežno rjavkasto obarvanje roženice okoli konusa (Fleischerejev obroč). Pri napredovalem keratokonusu opazimo brazgotine v roženici.

Zgodnja in natančna diagnoza keratokonusa je ključna za obvladovanje bolezni.

Začetne stopnje bolezni je pogosto s standardnim očesnim pregledom zelo težko odkriti. Na keratokonus posumimo:

• kadar je vidna ostrina tudi z očali slabša od pričakovane,
• kadar meritev oblike roženice (keratometrija) odstopa od normale
• in so prisotni simptomi, značilni za to bolezen.

Včasih pa tudi na podlagi teh meritev ne uspemo potrditi ali odkriti začetnih stopenj bolezni. Za natančnejšo diagnostiko oblike roženice ali odkrivanje začetnih oblik keratokonusa in spremljanje bolezni danes uporabljamo posebne diagnostične aparate in teste.  

1. Topografija/tomografija roženice in/ali OCT sprednjega segmenta: Gre za temeljne metode pri postavitvi diagnoze keratokonus. S pomočjo odsevov z roženice (topografija), analize posnetkov roženice (tomografija, npr. Pentacam®), laserske meritve roženice (OCT) se ustvari tridimenzionalni zemljevid roženice, ki prikazuje njeno ukrivljenost in obliko. Pri keratokonusu je roženica videti bolj stožčasta, nepravilno oblikovana, mestoma stanjšana ipd.
2. Pachymetry: Merjenje debeline roženice je pomemben del diagnoze. Pri bolnikih s keratokonusom je roženica tanjša kot pri zdravih očeh. Z napredovanjem bolezni, se praviloma roženica še tanjša.
3. Refrakcijski testi: Ti testi pomagajo oceniti, kako dobro svetloba prehaja skozi oko in kako se izostri na mrežnici. Pri keratokonusu svetloba ni pravilno fokusirana, se zaradi nepravilne oblike razprši, to pa povzroča nejasen vid.
4. Forme fruste keratokonus: To je blaga in pogosto asimptomatska oblika keratokonusa, ki jo lahko odkrijemo le z naprednimi diagnostičnimi metodami, kot je topografija roženice in/ali OCT sprednjega segmenta. Zgodnje odkrivanje forme fruste keratokonusa je ključno, saj lahko prepreči razvoj v bolj napredovane oblike bolezni.

Redni pregledi pri oftalmologu, zlasti za tiste z družinsko anamnezo keratokonusa, so ključnega pomena. Zgodnja diagnoza omogoča učinkovitejše zdravljenje in zmanjšuje verjetnost za večje okvare vida.

Zdravljenje keratokonusa je odvisno od resnosti bolezni. Cilj zdravljenja je upočasniti napredovanje bolezni in izboljšati vid.

V zgodnjih fazah bolezni lahko očala ali kontaktne leče pomagajo izboljšati vid. Očala so običajno učinkovita pri bolnikih z blagimi oblikami keratokonusa. Ko bolezen napreduje, mehke kontaktne leče morda ne bodo več zadoščale, saj ne morejo popraviti nepravilne ukrivljenosti roženice.

V takih primerih so potrebne strukturno stabilne leče za oči, kot so trde/poltrde kontaktne leče. Te leče omogočajo, da se svetloba na površini leče (ne več na nepravilni roženici) bolj pravilno odkloni in se vid lahko izboljša. Na voljo so različne vrste trdih/poltrdih leč, ki se med sabo razlikujejo po obliki, velikosti (manjše, večje; poltrde, miniskleralne, skleralne kontaktne leče), materialih  ipd.  Obstajajo tudi hibridne leče, ki so kombinacija mehkih in trdih leč.

Ko keratokonus napreduje, se lahko zdravniki odločijo za cross-linking operacijo, znano tudi kot roženični cross-linking. Gre za minimalno invaziven postopek, pri katerem se roženico nasiči z vitaminom B2 (riboflavinom), nato pa se izpostavi ultravijoličnim žarkom določene valovne dolžine. Ta postopek povzroči fotokemično reakcijo, ki okrepi kolagenske vezi v roženici in upočasni nadaljnje izbočenje.

Cross-linking operacija je najučinkovitejša v zgodnjih fazah keratokonusa, saj lahko stabilizira roženico in prepreči potrebo po invazivnejših posegih. Čeprav postopek ne izboljša vida neposredno, pa preprečuje napredovanje bolezni, kar omogoča lažjo, bolj stabilno korekcijo vida z lečami ali očali.

Iz želje po čim bolj varnem izboljšanju vidne ostrine bolnikov s keratokonusom so se v kombinaciji z roženičnim cross-linkingom razvile še druge kirurške metode. Vse metode omogočajo omejeno izboljšanje vidne ostrine in večinoma ne odpravijo dioptrije. Rezultati so nepredvidljivi, pri nekaterih metodah časovno omejeni.

• Konduktivna keratoplastika s cross-linkingom roženice je metoda, kjer s tanko radiofrekvenčno sondo na obrobnem delu roženice naredimo točkaste brazgotine in tako spremenimo ukrivljenost. Cross-linking dodamo zato, da se ta sprememba ohrani dlje časa. Kljub temu študije navajajo, da so rezultati nepredvidljivi in niso trajni.
• Topografsko vodena laserska delna regularizacija roženice s crosslinkingom roženice (Atenski protokol) in transepitelialna laserska fototerapevtska keratektomija s cross-linkingom roženice (Kretski protokol) sta kirurška pristopa, kjer za odstranitev epitela in delno preoblikovanje določenih delov roženice uporabimo excimer laser,
  nato pa roženico učvrstimo s cross-linkingom. Metodi sta se razvili iz želje, da bi tudi pacientom s keratokonusom, pri katerih je klasična operacija dioptrije z excimer laserjem kontraindicirana, omogočili vsaj minimalno izboljšanje vidne ostrine. Moramo se zavedati, da z laserjem delujemo že na tako oslabljeno roženico in si lahko varno privoščimo le zelo omejeno ablacijo roženice. Zato dioptrije ne moremo popolnoma odstraniti oziroma narediti roženico normalne, pravilne oblike. S to operacijo zmanjšamo večje nepravilnosti roženice in ustvarimo boljše pogoje za izboljšanje vida z očali ali kontaktnimi lečami.

Vstavitev tankih obročkov v roženično tkivo z ali brez cross-linkinga roženice. V roženico se v določeno področje vstavijo tanki obročki določene velikosti in debeline. Tako se spremeni oblika roženice in dioptrija. Cross-linking se lahko doda za učvrstitev oslabljene roženice. Ker pa je taka roženica še vedno nepravilne oblike, je za ostrejši vid običajno, kljub posegu, potrebna uporaba očal ali kontaktnih leč.

Pri bolnikih z napredovalim keratokonusom, pri katerih druge metode zdravljenja niso več učinkovite, je lahko potrebna keratokonus operacija, znana kot presaditev roženice (keratoplastika). Med tem postopkom se poškodovana roženica zamenja z zdravo roženico donorja.

Presaditev roženice je običajno uspešna pri obnovi vida, vendar je to invaziven poseg, ki zahteva dolgo obdobje okrevanja in redne preglede za preprečevanje zapletov, kot so zavrnitev presadka ali okužbe. Pogosto je za boljši vid tudi po tej operaciji potrebno nositi poltrde/trde kontaktne leče.

Na začetku bolezni lahko vidno ostrino še dovolj uspešno izboljšamo z očali ali običajnimi mehkimi kontaktnimi lečami. Ko postaja roženica z napredovanjem bolezni vedno bolj nepravilna, se ostrine vida tudi s temi očesnimi pripomočki ne da več učinkovito izboljšati.

Za izboljšanje vidne ostrina so v tej fazi bolezni učinkovite le posebne kontaktne leče. Glede na obliko roženice se pri pregledu za predpis kontaktnih leč za keratokonus izbere leča, ki je za specifično oko najprimernejša. Izbiramo lahko med različnimi oblikami, velikostmi in materiali, iz katerih so leče izdelane. Najpogosteje predpišemo individualno poltrdo kontaktno lečo. Kadar je problem udobje ali gre za začetne stopnje keratokonusa, lahko predpišemo tudi posebne mehke kontaktne leče za keratokonus. Pri napredovalih keratokonusih so primerne skleralne, mini skleralne leče ali hibridne kontaktne leče. Predpis takih kontaktnih leč je zahteven, nam pa omogoča, da se lahko čim bolje prilagodimo posameznemu očesu, dosežemo dobro vidno ostrino in ustrezno udobje.Pred izbiro ustrezne vrste kontaktnih leč je ključnega pomena opraviti natančen pregled za leče. Med tem pregledom oftalmolog oceni ukrivljenost roženice, globino očesa in druge značilnosti očesa. Na podlagi teh meritev se določijo najprimernejše kontaktne leče in določi režim in način nošnje leč.

1.   Izogibanje drgnjenju oči:
Pogosto in intenzivno drgnjenje oči je povezano z napredovanjem keratokonusa. Drgnjenje lahko povzroči mikro poškodbe / vnetje v roženici, kar še poslabša njeno šibkost in pospeši izbočenje.

2.   Zdravljenje alergij:
Ljudje z alergijami, ki povzročajo srbečico in draženje oči, imajo večje tveganje za drgnjenje oči. Zdravljenje alergij in vnetij z antihistaminiki ali kapljicami za oči lahko pomaga zmanjšati potrebo po drgnjenju in tako zmanjša tveganje za poslabšanje keratokonusa.

3.   Zaščita oči pred UV-sevanjem:
Dolgotrajna izpostavljenost ultravijoličnim (UV) žarkom lahko povzroči poškodbe roženice. Nošenje sončnih očal z UV-zaščito, ko ste zunaj, lahko pomaga zaščititi roženico in upočasni morebitno napredovanje keratokonusa.

4.   Redni pregledi oči:
Ker se keratokonus razvija postopoma, je pomembno redno obiskovati oftalmologa. Zgodnje odkrivanje sprememb v roženici omogoča pravočasno zdravljenje, ki lahko upočasni napredovanje bolezni.

Zdravnik lahko diagnosticira keratokonus z uporabo posebnih naprav, kot je topografija roženice, ki meri obliko roženice in lahko odkrije zgodnje znake bolezni.

5.   Krepitev roženice s “cross-linking” (navzkrižno povezovanje kolagena):
Če je keratokonus diagnosticiran v zgodnji fazi, lahko postopek “corneal cross-linking” pomaga preprečiti nadaljnje poslabšanje roženice. Ta postopek vključuje uporabo riboflavina (vitamina B2) in UV-svetlobe za krepitev kolagenskih vlaken v roženici, kar zmanjša tveganje za napredovanje bolezni.

6.   Prehrana in zdrav način življenja:
Prehrana, bogata z antioksidanti, cinkom, vitaminom C in omega-3 maščobnimi kislinami, lahko prispeva k zdravju roženice. Zmanjševanje vnetij in oksidativnega stresa je pomembno za celotno zdravje oči.

7.   Nadzor hormonskih sprememb:
Pri nekaterih posameznikih se keratokonus lahko poslabša med hormonskimi spremembami, na primer med puberteto ali nosečnostjo. Redni pregledi oči med temi obdobji lahko pomagajo zgodaj odkriti kakršne koli spremembe in omogočajo zgodnje ukrepanje.

Keratokonus je progresivna očesna bolezen, ki lahko pomembno vpliva na kakovost vida, vendar je s sodobnimi metodami zdravljenja mogoče upočasniti njeno napredovanje in izboljšati vid. Roženični cross-linking je minimalno invaziven postopek, ki roženico učvrsti, stabilizira in prepreči potrebo po bolj invazivnih posegih. Pri napredovalih primerih keratokonusa je lahko potrebna tudi presaditev roženice.

Zgodnja diagnoza, pravilna uporaba kontaktnih leč, ter redni oftalmološki pregledi so ključni za obvladovanje keratokonusa in zagotavljanje kakovostnega vida za bolnike